Andrej Pavlič

Andrej Pavlič se je rodil leta 1957 v Ljubljani. Po gimnaziji se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1981. Leta 1982 je postal član ZDSLU (Zveze društva slovenskih likovnih umetnikov, leta 1984 pa samostojni profesionalni umetnik. V letih 1994, 2010, 2013 in 2017 je ustvarjal na rezidenci v La Cité internationale des Arts, Paris, Francija. Za svoje delo je prejel številne nagrade: 2015 International Biennal of Watercolor Castra collection prize, Ajdovščina (SLO), 2012 Prize of the International Association of Art-Europe, 8th International Bienniale of Drawing Plsen (CZ), 1996 Odkupna nagrada Ex tempore / Ex tempore collection prize, Piran (SLO), 1995 Odkupna nagrada Ex tempore / Ex tempore collection prize, Piran (SLO), 1990 Druga nagrada / second prize, de Dibujo Artistico J.P.Vilhamill, Ferrol (ES), 1989 Prva nagrada / first prize, de Dibujo Artistico J.P.Vilhamill, Ferrol (ES), 1988 Mencion Honorifica Il premio de Dibujo Artistico J.P.Vilhamill, Ferrol (ES), 1984 Odkupna nagrada Ex tempore / Ex tempore collection prize, Merezige (SLO), 1983 Prva nagrada / first prize, “Vojnici likovni umetnici”, Beograd (YU), 1983 Odkupna nagrada Ex tempore / Ex tempore collection prize, Piran (YU). Avtor živi in ustvarja v Ljubljani.

Kontakt:
andrejpavlic.com
Tel.: +386 41 524 157

Akademski slikar Andrej Pavlič je samosvoj likovni ustvarjalec. Zavestno se je ogradil od prevladujočih generacijskih smernic, zaznamovanih z modernističnimi in postmodernističnimi tendencami, in sledil svoji notranji vokaciji. Razmišljanja in ustvarjalna prizadevanja ga vedno znova odpeljejo v zgodovino, v čas starih kultur, predvsem minojske, pa v antiko, v barok, k španskemu slikarju Diegu Velazquezu in italijanskemu Caravaggiu in še marsikam. A poti ga vselej pripeljejo tudi nazaj, k njemu samemu. Zato so njegova dela posebna in edinstvena.

Za Pavliča je čas pomembna kategorija. Ustvarjalno ga živi v vsej polnosti. Spoštljivo, metjejsko prefinjeno in duhovno poglobljeno se zazira v preteklost, iz katere črpa za sedanjost. Citate iz umetnostnozgodovinske zakladnice avtorsko intimno preoblikuje in jih podreja osebnim likovnim pristopom, lastnim visoko izoblikovanim estetskim normam ter željam po vzpostavljanju skrivnostnih, metafizičnih vzdušij, v katerih veje pomenljiva sporočilnost. Z reminiscencami na preteklost razkriva odnos do večnih resnic in aktualnih dogajanj.

V najnovejšem ustvarjalnem obdobju snuje cikel Kaotična realnost, ki je tudi realnost kaosa. V njem se zazira v lastno ustvarjalno preteklost, saj združuje dva svoja pretekla cikla, in sicer cikel Predniki in cikel Palimpsesti. Ponovno ga kliče risba. Čeprav osrednjo vlogo zaupa grafitni liniji, so dela ustvarjena v mešani tehniki. Črtni sledi namreč pridružuje še nekatere druge tehnične pristope, kot so akvarel in suhe barvice, poslužuje pa se tudi radiranke.

Zasnova njegovih najnovejših del je zopet poliptihalna, saj je slikovno polje razparcelirano in sestavljeno v mrežno konstrukcijo, s katero gradi dolge vrste oken in jih postavlja v nadstropja. Tako se nizajo prostori oziroma niše, v katerih bivajo posebna bitja, od embrijev do različnih drugih figuralnih likov – »junakov« iz zgodovinskega spomina. Gre za pravo zakladnico arhetipskih figur, ki jih avtor oživlja v brezštevilnih variacijah. Z lastno domišljijo, filozofijo in mistiko nadgrajuje njihovo historično pojavnost. Njegove figure so likovno in vsebinsko obredno obujene iz preteklosti. V sistem kasetiranega reda slikovne površine so umeščene kot v nekakšen »ikonostas« za sedanjost in večnost. Poleg likov v nišah pa se na slikovnem polju pojavljajo tudi ploskve, ki predstavljajo šahovnice ter predstavljajo geometrijski red in hkrati simbolni koncentrat. Na slikarjevem osrednjem razstavnem eksponatu je v središče postavljen Kristus z Večerje v Emavsu. Jasno je, da si ga je »sposodil« od mojstra Caravaggia, a ga je hkrati naredil povsem drugačnega. Spremenil mu je položaj rok, predvsem pa je spremenil njegovo vlogo. Kristus namreč ni rešitelj, ampak opazovalec trenutne (covidne) realnosti.

Mrežni osnutek je kontrapunkt antropomorfnim oblikam znotraj posameznega prostorskega okvira ter zametek za gradnjo nadaljnjih nasprotij. V avtorjevih delih se namreč soočata geometrijska zasnova in organske tvorbe, avtomatizem in premišljenost, racionalizem se »spopada« z emotivno izraženimi občutji in pogledi, ostro z mehkim, temno s svetlim, vseskozi so prisotni chiaroscuro efekti.

Pavličeva grafitna sled je izpiljena, jasna in eksaktna. Vzpostavi in določa formo, ki jo avtor nato omehča, razmaže, briše. Sledi zastira ali pa ravno obratno – lušči figuro, podobno, kot bi klesal iz kamnite gmote. Ustvarja in briše. V tem kontradiktornem procesu se poigrava na relaciji vidno in nevidno, prikazano in zastrto, pa tudi materialno in duhovno.

Čeprav je Andrej Pavlič s svojim ustvarjanjem zazrt v preteklost in je v deviantni poziciji do trendov sedanjosti, je aktualen za čas, v katerem živimo, zanimiv in nagovarjajoč, presežen in verjamem, da večen. Tako v vsebinskem kot v formalnem smislu se na zelo intimističen način sooča s časom v vsej njegovi razsežnosti, pa tudi s prostorom in s samim seboj.

Anamarija Stibilj Šajn