Alfred De Locatelli

Alfred de Locatelli je rojen 17. novembra 1960 v Postojni (Slovenija). Živi razpet med Gorico, Arzom in Milanom. Leta 1981 je opravil diplomo na Instituto Statale d’Arte v Gorici. Leta 1987 je diplomiral na Accademia di Belle Arti v Benetkah, smer Dekoracija. V istem letu je opravil tudi diplomo stilista na šoli »Maestri Calzaturieri del Brenta (Benetke). Nato je deloval na področju oblikovanja, grafičnega medija in dekoriranja. Leta 1989 se je začel posvečati tudi pedagoškemu delu; v letu 1993-94 na Accademia di Belle Arti di Catania, 1994-96 na Accademia di Belle Arti di Carrara. Od leta 1996 predava Moleliranje in tipologijo materialov na Accademia di Belle Arti di Brera v Milanu. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1987, na skupinski pa je sodeloval že leto prej. Svoja dela razstavlja v mednarodnem prostoru in sodeluje na različnih likovnih kolonijah in simpozijih.

Kontakt:
e-mail: alfredodelocatelli@fadbrera.edu.it

Alfred de Locatelli v svojem opusu razkriva vez s krajino, natančneje z naravo. Vidi in čuti njeno moč, njeno lepoto in dovršenost. Zunanji impulzi postanejo navdih, še več, likovni izziv, ki temelji na manifestiranju čutnosti in izraznosti likovnega medija ter na duhovnem poglabljanju v izbrano vsebino. Tako so njegovi pejsaži bolj duhovni kot realni. Alfred de Locatelli je v času simpozija nadaljeval s slikarsko maniro, hkrati pa je »in situ«, v neposrednem doživljanju narave, v sožitju z njo slikam dal močan in nezamenljiv »genius loci«. Slikovno polje je odprl v široke in iluzivno poglobljene panorame, v katerih se v obliki horizontalnih zasnov srečujeta zemlja in nebo kot resničnost in simbolika. Površina se plasti skozi karakterno raznolike poteze in nanose. Nežnim, lazurnim barvnim opnam se pridružujejo konkretnejše barvne sledi. Avtor s tankočutnim komponiranjem in ustvarjanjem žlahtnih tonalnih prehodov dosega prostorsko brezmejnost in celo eterično iluminacijo. V takšnem prostoru je prisotna narava sama, in to v največji možni meri, na najbolj pristen, avtentičen in popoln način. Listi rastlin, ki jih je nabral v botanično razkošnem sinjevrškem okolju, so namreč postali matrica, s katero je odtiskoval, na nek način transplantiral naravo, njeno umetnost in hkrati njeno življenje v likovno življenje in s tem v likovno umetnost.

Listi so rastlinski organ, ki je zelo minljiv, krhek, zapisani spreminjanju, trohnenju in izginjanju. Hkrati pa je vsak list nadvse zanimiv in vitalno močan ter popoln sistem. Ves rastlinski svet je vpet v ciklično prehajanje med rastjo in odmiranjem, tukaj pa se zdi, da avtor ta naravni krogotok prekine oziroma preusmeri. Skozi ustvarjalni proces je negoval haptično izkušnjo na relaciji dotik – odtis. Izbral je list, ga vzel naravi in ga z dotikom, z odtisom, z vso tankočutnostjo spremenil v likovni zapis. Dal mu je drugačno, a na nek način večno trajanje.

V večplastno grajenem slikovnem polju, očiščenem balasta informacij, izbrani listi rastlin postanejo lirična dominanta. Ustvarjanje bi lahko opredelili kot portretiranje detajlov narave, in to na povsem eksakten in dosleden način. Z odtiskovanjem pa na površini ne puščajo le svoje oblike, ampak listne ploskve razpirajo pravi mikrokozmos, ki ga posedujejo in ustvarjajo žile in reže. Vse to namreč prinaša odtis posameznega lista in zdi se, kot bi zrli skozi mikroskop in bi v bogatem mikrostrukturalnem dogajanju odkrivali čudo narave. Listi nagovarjajo z obliko, barvo in teksturo, pa tudi s svetlobo, ki se poraja skozi spreminjajočo se intenziteto barvne snovnosti. Avtorju so to posebni, dragoceni detajli in zato še posebej poskrbi zanje ter jim daje neke vrste zaščito. Umesti jih v svoj prostor, zato ustvarja slike v sliki. Opremi jih celo z inventarno številko, in kot pravi sam, jih tako vključi v muzejsko zbirko.

Alfred de Locatelli v pokrajino vnaša bistvo, ki je hkrati tudi pravi koncentrat likovnega življenja. Forme rastlinskih listov pa niso edina zakladnica likovnega utripa, saj ga premore tudi celotno, večplastno grajeno slikovne ozadje, na katerem so pomembne transparence pa tudi zgoščanja barvne snovnosti. Slike, ki temeljijo na odprtem prostoru in vanj vkomponiranih rastlinskih listih, podkrepi in dopolni izbrana barvna shema, ki sega od narave do slikarjevih občutij. Narava je tudi prava zakladnica struktur in te so še kako pomembne v slikarjevem nagovoru.

V Alfredovih delih se slikarske prvine srečujejo z grafičnimi, čutnost pa se prepleta z duhovnostjo. Slikovno površino spreminja v slikarski herbarij, v katerem naravna matrica opravi svojo funkcijo, pusti odtis in ploskev spremeni v čutni inkarnat. Čeprav so si listi sorodni, je vsak individuum. In tako lahko preko rastlin najdemo sinergično povezavo z ljudmi.

Anamarija Stibilj Šajn