28. MEDNARODNI LIKOVNI SIMPOZIJ »SLOVENIJA, ODPRTA ZA UMETNOST«

Vstopili smo v leto 2020. Njegov začetek smo namenili izboru avtorjev za 28. mednarodni likovni simpozij »Slovenija, odprta za umetnost«. Utečeno smo krepili z novimi idejami. Plane, želje in pričakovanja pa je začel ogrožati nepovabljen gost, zlovešči virus COVID-19, ki je odločno prestopil meje Kitajske, zajel Evropo in svet, prizanesel pa ni niti deželi na sončni strani Alp. Nastale so posebne razmere, ki so prinesle strah in občutek negotovosti. Ta je kljuval tudi v že zasnovan in na trdno sinjevrško goro umetnikov umeščen projekt Slovenija, odprte za umetnost. Po skrbnem spremljanju razmer in tehtnem razmisleku smo se vendarle odločili za njegovo realizacijo in tako nadaljevali tradicijo. Končna letošnja skupina sodelujočih avtorjev je bila nekoliko manjša, saj smo želeli poskrbeti za boljše, predvsem pa bolj varne pogoje bivanja in ustvarjanja. Po prvotnem izboru avtorjev, ki je vseboval precej likovnih ustvarjalcev iz tujine, smo se na osnovi aktualne zdravstvene situacije odločili, da mednarodni karakter simpozija uresničimo z avtorji tujih narodnosti, ki živijo v Sloveniji. Tako smo se izognili morebitnim zapletom v zvezi s prehodi meje in karanteno. Pogled v vzvratno ogledalo potrjuje, da je bila naša odločitev pravilna. K sreči pa je bil čas realizacije simpozija tudi čas, ko je bil virus v zatišju.

Kontinuiteta delovanja nam bo omogočila ohranjati sodelovanja z razstavišči doma in v tujini, s katerimi imamo že dogovorjene razstavne termine, za seboj pa tudi dobre dolgoletne povezave. Sedaj le še upamo, da bodo razmere naklonjene klasičnemu razstavnemu potovanju. V tem času smo sicer že povsem osvojili tudi virtualne oblike razstav, ki nam bodo izhod v sili, vsekakor pa ne bodo mogle nadomestiti živih stikov in neposrednih pogledov.

Na 28. Mednarodnem likovnem simpoziju »Slovenija, odprta za umetnost« se je v nedeljo, 21. junija zbralo 13 avtorjev, ki so oblikovali narodnostno in generacijsko raznoliko skupino, med njimi so bili slikarji in en kipar. Za vsakega izmed njih je značilna avtorsko prepoznavna, intimno svojstvena in izoblikovana likovna poetika, ki nas je tudi na simpoziju prepričala, navdušila in obogatila. Likovni ustvarjalci so se prijazno odzvali našemu vabilu. Po mesecih osamitve so namreč tudi oni pogrešali ustvarjalna druženja s kolegi. Tako je bil zanje simpozij prijetna popestritev. Dal jim je nov ustvarjalni zagon in nove spodbude. Nekateri so v naravi našli svoj motivni navdih in ustvarjalno energijo, nekateri so brskali po spominih, drugi so se zazirali v prihodnost.

Udeleženci 28. Mednarodnega likovnega simpozija so bili: ANJA JERČIČ JAKOB, SILVA KARIM, ALEKSIJ KOBAL, LAURA KUMPREJ, LONA VERLICH, JANA ŠTOK, KLAVDIJ TUTTA, MARKO ZELENKO, EDUARDO BENTUB (Republika Kapverdski otoki), NARCIS KANTARDŽIĆ (Bosna in Hercegovina), AZAD KARIM (Irak), NIKOLAJ MAŠUKOV (Rusija), FRANCISCO TOMSICH (Urugvaj) ter BRUT CARNIOLLUS, paparazzo.

Častna gosta, na katera smo še posebej ponosni, sta bila Aleksij Kobal in Azad Karim.

ALEKSIJ KOBAL je akademski slikar (Š. Planinc, J. Bernik), slikar specialist (M. Krašovec) in grafični oblikovalec. Je avtor, ki odslikava prostor in čas, krajino in arhitekturo, portrete in citate iz iz zgodovine. Iz naravnih in urbanih izsekov zna narediti veličastne, metjejsko dovršene likovne prizore, v katerih veje duh presežnega, sporočilnega, poduhovljenega in filozofsko poglobljenega. Tisto, kar je tukaj in zdaj, ošvrkne z družbeno kritičnim pogledom, a to, kar je pripoved slike, seže še dlje in se dvigne nad profanost. Postane slikarjev odmaknjen, duhovni prostor, v katerem se udejanja slikarjeva tankočutna percepcija, ki zajema znanost, filozofijo in religijo. Na Sloveniji, odprti za umetnost je razkril svojo inventivnost in pokazal, kje je domet njegovih najnovejših ustvarjalnih zanimanj. Avtor je prejemnik številnih nagrad, med drugim tudi Nagrade Prešernovega sklada (2016).

AZAD KARIM je rojen v Kurdistanu, v severnem delu Iraka. Po zaključku študija na Inštitutu za likovno umetnost v Bagdadu, se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je opravil dodiplomski (K. Meško) in podiplomski študij (Z. Apollonio). Ustvarja v slikarstvu, grafiki, kiparstvu in oblikovanju. Avtor črpa iz korenin, iz davnih civilizacij, ki jih povezuje z izkušnjo sodobne, (post)modernistične usmeritve. V svoja dela vključuje letrizme, simbole, znamenja, stilizirane človeške like. Ob moči barv ga zanimajo linije in strukture. Njegova dela vse bolj prevzemajo držo angažiranega ustvarjalca. V svojem prepoznam, emotivno naglašenem in globoko razmišljujočem slogu je ustvarjal tudi na tisočmetrski gori. V letu negotovosti, ki jo doživljamo, pa njegovo instalacijo Ladja negotovosti, s katero se je lansko leto predstavil v okviru Beneškega bienala, lahko dojemamo tudi kot njegov pogled prihodnosti.

Strokovna žirija v sestavi dr. Peter Marolt, arhitekt in slikar, Saša Bučan, kustosinja v galeriji Mihe Maleša, in Anamarija Stibilj Šajn, umetniški vodja simpozija, je pregledala nastala likovna dela in podelila dve priznanji za kvaliteto, in sicer je priznanje med tujimi avtorji prejel EDUARDO BENTUB (Republika Kapverdski otoki), med domačimi pa mlada akademska slikarka LAURA KUMPREJ s Koroške. V njunih delih smo člani strokovne žirije videli presežek in hkrati močan potencial za nadaljnji razvoj. S sponzorsko podporo sta bili priznanji tudi finančno ovrednoteni.

EDUARDO BENTUB črpa navdih iz svoje rodne dežele, saj vselej znova ustvarjalno potuje na otoke sredi Atlantika. Bentub slika tako capverdsko pokrajino kot njene ljudi. Še posebej predstavlja kulturo iz regije Lusofona. Njegove figure prikazujejo način življenja in dela ter polnomočno izpričujejo specifičnosti in posebnosti njihove kulture ter ujamejo živost glasbenih ritmov in gibov. Slike izpričujejo avtorjevo ustvarjalno strast in odražajo bogato likovno življenje. Moč ekspresije se udejanja tako v odločnih, neposredno izživetih potezah kot v temperamentnih, živih barvah. Slike so v glavnem narejene v akrilu, skupaj z mešano tehniko, pogosto pa tudi ob podpori kolažnih aplikacij, ki še posebej uresničujejo vlogo svetlobe. Avtorju so blizu tudi dialogi med podobo in besedilom, v katerem so prisotni (ob)likovni in vsebinski momenti. Z njegovimi slikami pa nam je bližje del tega za nas eksotičnega in slikovitega sveta ter radoživih ljudi.

LAURA KUMPREJ se je usmerila v krajinsko motiviko, ki jo razpira med realističnim in njej lastnim, k idealiziranju usmerjenim pogledom. Na slikovnih poljih premišljeno gradi uravnotežene in prostorsko poglobljene kompozicijske celote. S poudarjanjem ravnih linij ustvarja silnice, vnaša strogost in poseben red, ki ga omilijo mehko napete forme naravnih elementov. V barvnem smislu raziskuje komplementarne dialoge med toplimi in hladnimi toni. Energijo narave prevaja v energijo in moč barv. S tem govori o večnosti in nepremagljivosti prvinskega okolja, pa čeprav se to nenehno spreminja pod vplivi naravnih ritmov in ga ogroža tudi človekov uničujoči pohod. Z osebnim pristopom do barvne sheme in perspektive izgrajuje pot do lastne izvirnosti. Laura Kumprej si tlakuje novo pot do krajine, do te večne téme, ki avtorici odpira zanimiva ustvarjalna obzorja.

Za ANJO JERČIČ JAKOB, magistrico grafike in slikarstva, je narava motivna fascinacija. Avtorica je raziskovalka njenih številnih pojavnih oblik, od drobnih travniških rastlinic, s katerimi je ustvarjala makro manifestacije prostora in časa, pa do mogočnih drevesnih debel. Udeležba na simpoziju ji je omogočila, da se je še tesneje, in situe povezala s priljubljenim motivom gozda. Plastenja so ji omogočila vzpostaviti globino slikovnega prostora in polnoplastičnost dreves. Z uporabo mešane tehnike se je podala na pot raziskovanja struktur in njihovega skrbnega negovanja. Čeprav so njena dela uglašena v črno-belo barvno orkestracijo, je zaznati, da ji izbran kolorit omogoča odkrivanje svetlobe in njeno širjenje skozi goščo debel. S prefinjenimi osvetljavami je dodatno izčiščevala akterje dogajanja in jim dala moč, slikovno polje pa popeljala v stanje (p)osebne atmosferičnosti.

NIKOLAJ MAŠUKOV na slikovni oder postavlja figuralne like, ki so nosilci njegovih poglobljenih in senzibilnih razmišljanj o človeštvu in življenju, o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Plemeniti jih z izjemno intelektualno širino, s katero zajema iz mitoloških, religioznih in filozofskih tém. Z akterji prehaja skozi čas in prostor, iz zemeljskih v nebesne sfere, iz realnega v nadrealno, domišljijsko, mistično, simbolno. V svojih delih odpira metafizične svetove. Figure v samosvojo formo uteleša z odlično risbo, polnoplastičnost pa dosega s skrbno barvno modelacijo. Z barvami in svetlobami vzpostavlja pomenljivo atmosferičnost svojih aktualnih in hkrati univerzalnih sporočil. Tudi njegova tokratna slika je odgovor na čas. Otroški lik v svetlobi je vizija, kakšen bi moral biti svet. Avtor zanj išče rešitev v ravnovesju – v najnovejšem ciklu, imenovanem Exuilibrium, katerega del je tudi simpozijska ustvarjalnost.

Ustvarjalna obzorja SILVE KARIM so odprta v ilustracijo, slikarstvo, grafiko in v oblikovanje keramike. V svojem slikarstvu je nedavno tega naredila radikalen preobrat. Odločila se je za nov slog izražanja, zaznamovan z barvno in oblikovno dovršenostjo. Perfekcionizem izvedbe jo vodi v hiperrealistični smeri. Njen motivni svet pa predstavljajo predvsem potovanja med spomine, iz katerih zajema snov in jo spreminja v emocionalna duhovna tihožitja. Čeprav jo v vsebinskem smislu odpeljejo čustva, pa avtorica v likovno-formalnem pristopu ohranja likovno moč in trdnost. Kompozicije gradi premišljeno, razkriva izostren občutek za narativnost oblik ter posega po bogatem in žlahtnem koloritu.

JANA ŠTOK je senzibilna spremljevalka zunanjega sveta, njegovih naravnih danosti in krajinskih posebnosti. Pri likovnem ustvarjanju pa se osvobaja zaznav ter raziskovalno, igrivo, zvedavo in pristno ustvarja njegovo abstrahirano ter tako z organskimi kot geometrijskimi intencami preoblikovano podobo. V njej vez z zunanjim ohranjajo posamezni asociativno prepoznavni, metaforični ali simbolno pomenljivi fragmenti. Slikovna polja sestavlja v kompozicijsko ravnovesje, znotraj katerega se odvijajo dialogi med linijami in ploskvami, med površino in globino, med strukturalno poudarjenimi, barvno konkretnimi in povsem lazurnimi nanosi.

FRANCISCO TOMSICH je senzibilna in večplastno ustvarjalna osebnost. Tokrat se je posvetil zgodbi Magdeleine Paz, francoske novinarke, prevajalke, pisateljice, aktivistke, pacifistke in feministke, ki je bila še posebej aktivna v obdobju med obema vojnama. Tako je še dodatno povezal svoja likovna in literarna zanimanja. Izbrankine portrete je uresničeval z njemu lastnimi recepturami, ki potrjujejo odlično poznavanje materialov in obvladovanje tehnoloških postopkov. Nabor materialov in koriščenje njihovih danosti vodita k likovnemu bogastvu in sporočilni moči ustvarjenega. Na slikah je dosežena patina, ki asociira na preteklost. Podobe učinkujejo kot palimpsesti, saj avtor portret prekriva in ga nato »lušči« izpod večslojne poslikave. Tako Magdeleine Paz vodi iz zgodovine v sedanjost, iz zbledelega spomina v nazorno prisotnost.

NARCIS KANTARDŽIĆ şe spogleduje s preteklostjo, z vrednotami klasičnih ikonografskih modelov, z metjejsko izpiljenostjo oljne slikarske tehnike, z veščinami renesančnih mojstrov, blizu pa mu je tudi romantična nostalgičnost. Zanj značilni anahronizem ga vodi v postapokaliptične sublimne prostore. Njihovo posebno, brezčasno atmosfersko stanje, vodi v simbolne, alegorične, metaforične, mistične, metafizične, filozofsko in širše duhovno zaznamovane prostore. Vsaka krajina ima svojo zgodbo, vključujočo tudi štiri elementarna znamenja. Arhitekturni elementi, kot so stolpi, trdnjave, tovarniški kompleksi, ki se statično neomajno in filigransko dovršeno dvigujejo iz zemeljske sfere v nebo, so civilizacijski simbol, so neke vrste latentna prisotnost človeka. V njegovih slikah se zgodovinsko utrinjanje povezuje s sodobnostjo, podano skozi notranji pogled subtilnega likovnega ustvarjalca, katerega odlikujeta oblikovna sofisticiranost in barvna dovršenost.

KLAVDIJ TUTTA v svojih delih izpoveduje globoko povezanost z mediteranskim prostorom, a ustvarjene pokrajine so popoln odmik od ustaljenih ikonografskih shem. So poti v intimna, reinterpretirano podana videnja, so uvidi, ki tématsko področje odpirajo kompleksnim razmišljanjem, življenjskim spoznanjem in pomenljivim sporočilom, pa tudi izvirnim domišljijskim rešitvam. Z leti je izrazito izčistil likovno govorico ter se posvetil premišljenemu in likovno osmišljenemu konstruiranju. V ustvarjalnih dejanjih je precizen; oblike izčiščuje v izraziti geometrijski smeri in stremi po ploskovnosti, bistri barvne vrednosti in daje linijam eksaktno dorečenost, pri dodajanju nekonvencionalnih materialnih segmentov pa je domiseln in korajžen. Skozi njemu lastno radoživost dosega harmonično ubranost.

Slikarski opus LONE VERLICH, kljub likovni preobrazbi, še vedno ostaja znotraj figurativnih okvirov, življenje pa njegov tématski vir. Avtorica pa se vse bolj potaplja v svoje osebne globine, v svojo dušo – Animo. Ta je protagonistka dogajanja in na nivoju asociativnega, metaforičnega in simbolnega postaja slikarkin duhovni portret. Animo predstavlja svojstvena, arhetipsko izoblikovana figura. Znotraj definiranega pojavnega okvira živi življenje občutij, ki se senzibilno pretakajo v (ob)likovne variacije. Njena pojavnost asociira na kegelj, na silhueto z jasno, tekočo, čutno napeto obrisno linijo, ki v enovito celoto povezuje glavo in telo. V artikulaciji je čutiti prvinskost in celo arhaičnost. Lonina tokratna junakinja je poimenovana Modra ženska sanja zlato vino. Njen naslov potrjuje tudi temeljno koloristično ovrednotenje.

Za MARKA ZELENKA je kiparstvo proces odkrivanja kamna, tega čudovitega daru narave, ki za zunanjo lepoto premore bogato notranjost. Avtor izbrani kiparski material pozna ter ga čuti v vsej njegovi enkratnosti in specifičnosti. Senzibilno lušči plasti, da seže v njegov genski zapis, da odkrije obliko, ki jo ta nosi v sebi. Dopusti ji, da mu spregovori. Nato ji skozi ustvarjalni proces sledi, jo neguje in jo avtorsko nadgrajuje. Čeprav je predstavnik mlajše generacije kiparjev, pri obdelavi odlično koristi stare, tradicionalne postopke in metode. Njegovo ustvarjalno vodilo je zakodirano v estetiki lepega, ki jo vzpostavljajo čistost in prvinskost forme, ubranost, čutna napetost, jasna obrisna linija, dialogi med zglajenimi in strukturalno obdelanimi površinami, med detajlom in celoto.

Udeleženci 28. Mednarodnega likovnega simpozija so bili v »pravi razdalji« z motivi. Ti so jim namreč, kljub svoji večnosti, omogočili prestopanje že znanih okvirov in ustvarjanje lastnih umetniških uvidov.

Anamarija Stibilj Šajn

Scroll Up