29. MEDNARODNI LIKOVNI SIMPOZIJ »SLOVENIJA, ODPRTA ZA UMETNOST«

Če v percepcijo vzamemo svetovno dogajanje na področju likovne umetnosti, potem informacije kažejo, da se v svetu odpirajo številni novi muzeji in galerije in da so tudi plani za prihodnost velikopotezni. V lanskem kriznem letu odpovedani ali zamrznjeni načrti za gradnjo novih hramov umetnosti, naj bi se sedaj začeli uresničevati. Amerika, Kitajska, Japonska in Arabski Emirati imajo fascinantne cilje. Tudi Afrika se prebuja v tej smeri. Trg umetnin naj bi postavljal nove rekorde. Čeprav svet postaja globalen, pa smo mi še vedno tu, na sončni strani Alp, z vsemi specifikami.

In tudi tu je končno zaživel, za nas in vsekakor tudi za tuje oči, megalomanski projekt Cukrarna, kateremu je zaupana prezentacija sodobne umetnosti. Na zunaj je stavba ohranila identiteto enega izmed najpomembnejših industrijskih objektov prve polovice 19. stol., znotraj pa se razpira v sodobni arhitekturni presežek in odličen razstavni prostor. Tako je Ljubljana in s tem Slovenija pridobila še eno pomembno razstavišče.

Vse to so pomembni dogodki, ki vplivajo na naša razmišljanja, spoznavanja in vrednotenja, pa tudi na naše vizije. Čeprav spremljamo dogajanje v (naj)širšem prostoru, pa svoje moči usmerjamo v tisto, kar je za nas najpomembnejše, in to je skrb za mednarodni likovni simpozij »Slovenija, odprta za umetnost.« Pri naših prizadevanjih nas tovrstne informacije vsekakor krepijo in opogumljajo.

Tudi letošnji, 29. mednarodni likovni simpozij »Slovenija, odprta za umetnost« so krojile nove, sedaj že vsem znane epidemiološke razmere. Tokrat smo z izborom avtorjev vseeno lahko posegli v mednarodni prostor. Najpomembneje je, da smo uspeli realizirati še eno srečanje likovnih ustvarjalcev in tako nadaljevati tradicijo. Z vztrajnostjo in predanostjo, predvsem pa z zavedanjem vloge in pomena simpozija, smo prišli pred prag pomembnega jubileja; letos devetindvajsetič, naslednje leto pa že tridesetič »Slovenija, odprta za umetnost«.

Šest ustvarjalcev iz tujine in sedem iz Slovenije je odprlo svoj najbolj intimen del umetniškega izražanja, mi pa smo preko njihovih del lahko vstopili v te nove in tako zelo osebne dimenzije ter postali gledalci še ene zanimive likovne predstave, ki se nikoli ne konča na sinjevrškem odru. Od tu gredo dela na razstavo v Kosovelov dom v Sežano, nato v Mestni muzej v Idrijo, v Galerijo Šivčeva hiša, ki deluje v Radovljici v okviru Muzejev radovljiške občine in nato v Pavlovo hišo – Pavelhaus v Avstrijo. Mali formati pa so že v času trajanja simpozija razstavljeni v Lični hiši v Ajdovščini.

S simpozijem že vsa leta zračimo, vetrimo, za ustvarjalni duh odpiramo in s tem plemenitimo domač prostor. Postajamo presečišče sodobne likovne produkcije, tiste, ki se še vedno opira na zgodovinsko tradicijo in znotraj nje išče novih korakov, saj tudi klasično področje omogoča raziskovalnost. Vključujemo pa tudi likovno ustvarjalnost, ki si za izziv postavlja novo in drugačno.

Pri »Sloveniji, odprti za umetnost« je najpomembnejši likovni prispevek tisti, ki ga dajejo sodelujoči avtorji. Ta je enkraten, neponovljiv, za posameznika značilen. Prav tako pomembne pa so na novo ustvarjene vezi med avtorji, povezave s strokovno in ljubiteljsko javnostjo in na novo odprta vrata posamezniku. Ta del je v času omejevanj socialnih stikov še toliko bolj pomemben.

Dela udeležencev niso prišla iz osebnih ateljejskih ambientov, ampak se je ustvarjalni proces odvijal v skupnem sinjevrškem prostoru in v vsem enako odmerjenem času. Mnogi smo bili priče njihovemu ustvarjalnemu pristopu in realiziranju, rezultati pa so bili, so in še bodo deljeni s širšo publiko. Njihovo ustvarjanje je tako postalo naše, vaše, od nas vseh.

Za nas je tisti zadnji teden v juniju poseben čas in Sinji vrh postane naše zatočišče, središče, atelje in dom hkrati. To je poseben čas in poseben prostor. Kot takega so ga začutili tudi udeleženci likovnega simpozija.

Strokovna žirija v sestavi Peter Marolt, doktor arhitekturnih znanosti in slikar, Ivan Žerjal (Italija), doktor filozofije in teorije vizualne umetnosti, umetnostni zgodovinar in slikar, in Anamarija Stibilj Šajn, umetniški vodja simpozija, je pregledala nastala likovna dela in podelila dve priznanji za kvaliteto, in sicer je priznanje med tujimi avtorji prejel Rastko Stefanović (Srbija), med domačimi pa Miha Erič.

Vsako delo ima svojega avtorja, svojo zgodbo, svoj interpretativni slog. Vsako je (p)osebno. Alfred de Locatelli navdih najde v naravi. V njej odkriva bistveno in izvorno. V likovne interpretacije, ki so predstavljene kot odprti krajinski prostori, dobesedno prenaša naravne elemente. Rastline namreč postanejo njegov neposreden odtis narave, saj mu služijo za matrico.Poliptihalno zasnovane kompozicije Andreja Pavliča, v katerih bivajo figuralna bitja, vzeta iz arhaičnega, kulturološko večplastnega, pa tudi notranjega, podzavestnega sveta predstavljajo nadaljevanje avtorjeve bogate in svojstvene ikonografije, uresničene z risarsko-slikarsko prefinjenostjo.

Laura Hatting, čeprav je študentka kiparstva, se je odločila za izražanje z risbo, s tem najbolj elementarnim likovnim izraznim sredstvom. Risba ji pomeni primarno sredstvo artikulacije njene duhovne resničnosti. Tako črtna sled nosi moč njene lastne ekspresije.

Mirjana Matić se s svojim slikarskim opusom poklanja rodni pokrajini. Stare istrske hiše, ciprese ali pa pinije so snov njenega izražanja, v kateri raziskuje igro med svetlobo in senco, dialog med kvadratnimi in okroglimi formami ter vseskozi svojo ustvarjalno pozornost posveča raziskovanju raznolikih in bogatih strukturalnih vrednosti. Te dajejo njenim stvaritvam poseben likovni čar in predstavljajo močan oživljajoči moment.

Gani Llalloshi v svojem obsežnem slikarskem in grafičnem opusu potrjuje svojstvo, ki izvira iz njegove nacionalne identitete. Dela predstavljajo tradicionalno in folklorno, vključujejo pa tudi sodobno in aktualno. Že pred več kot dvema desetletjema ga je začel zanimati tudi digitalni svet in s tem postopki sodobnih medijev. V času korone je začel ustvarjati digitalne portrete in odprl pravo online portretno galerijo. Nizu portretirancev je dodal tudi udeležence simpozija. Na osnovi foto portretov, ki jih je naredil Brut Carniollus, je kar na ekranu svojega telefona »naslikal« nove portretne podobe.

Siniša Kashawelski fascinira s svojimi figuralnimi kompozicijami, v katerih igra osrednjo vlogo portretna izbranka. Pomembna pa je tudi spremljajoča scena s številnimi simbolno pomenljivimi detajli. Vsaka slika ima svojo zgodbo in sporočilo. Vsa slikarjeva dela pa so barvno in oblikovno dovršena, še več, popolna. Avtor prisega na žlahtno oljno slikarsko tehniko, s katero dosega koloristično odprtost, jasnost in eksaktnost likovnega nagovora.

Rastko Stefanović je figuralik, katerega osebna ikonografija je prežeta z zgodovino in grško mitologijo ter zaznamovana z močno simboliko. Ob razkrivanju pomembnih vsebin so njegova dela dovršena v formi in predstavljajo težnjo po likovni estetiki. Avtor je na Sinjem vrhu nadaljeval cikel slik, ki so izpeljane iz fotografij mladih moških. Povezuje jih z zgodovino, s prvobitnostjo, jih vpleta v mitološke dimenzije. Figure govorijo o odličnem obvladovanju portretnega slikarstva in oljne slikarske tehnike. V delih ima pomembno vlogo večplastna simbolika. V prizorih govori tudi tisto, kar je zakrito. To celo postane še bolj odkrito. Akteon ni (Artemidina) žrtev, saj v svojih rokah drži trofejo. Avtor namerno poudarja oblikovno podobnost moškega telesa z rogovi. Strokovna žirija je delu Rastka Stefanovića podelila priznanje za kvaliteto za tujega avtorja. Prepričalo nas je vse omenjeno, še posebej pa simbolni pomen njegovih del in likovna estetika, ki jo avtor dosega na občutljiv likovni način in ji dodaja globljo sporočilnost.

Andrejo Srna navdihuje narava in njena prvinskost, pa tudi urbani prostori, ki jo nagovarjajo s slikovitostjo, specifiko in močjo kulturne identitete. Njena likovna ovrednotenja premorejo avtorski intimizem, ki predstavlja dialog med barvo in risbo. To sta raznolika, hkrati pa ekvivalentna elementa pri formovni in vsebinski gradnji, ki zaživita v harmonični celoti.

Barbara Katelec povezuje umetnost in znanost. Vznemirjajo jo misli o prihodnosti človeštva in o obstoju planeta. Postavlja si vprašanja z ekološko tematiko in sega na področje znanstvenih eksperimentov in genetskih modificiranj. V slogu »nazaj k naravi« je v svoje slikarske kompozicije nabrala sinjevrške maline in timijan. Avtorsko domišljeno je spojila stebla in celice, barve in materialno bogato ter razgibano površinsko dogajanje.

Za Klavdija Tutto je Mediteran ustvarjalni izziv in hkrati duhovni prostor. Preko odkrivanj stvarnega se potaplja v osebne globine, v iskanje življenjskih resnic in spoznanj. V mediteranskih širjavah se mu odpirajo tudi nove likovno-formalne in tehnično-izvedbene rešitve. V razmerju med zunanjim, notranjim in likovnim udejanja svojo edinstveno ustvarjalno identiteto. Njegov jezik se je preobrazil in zasidral v jasni, čisti, avtorsko močni in prepričljivi likovni govorici, za katero je značilna natančna definicija vlog posameznih izraznih sredstev.

Miha Erič ustvarja v tradicionalnih grafičnih tehnikah lesoreza, linoreza in bakroreza. Tehnično in motivno povezuje historičnost in sodobnost. Vsebinsko izhodišče mu je realni svet, ki ga skozi osebne sfere idejne iskrivosti, domišljije in improvizacije vodi v nadrealistično ekspresivne in imaginarne dimenzije. Rez v njegove matrice je črta, je odločna in močna sled. Avtor prav s prefinjeno črtno modelacijo na grafičnih odtisih dosega likovno popolnost. Neskončno število šrafur oblikuje elemente pripovednosti, tke različne vzorce, ustvarja teksturalne in plastične učinke, pa tudi ritme ubranih, ponavljajočih se linij. V črno belo grafično osnovo intervenira tudi z barvami. Barva je še vedno linija, saj se ugnezdi v urez. Kljub temu, da za koloriranje uporablja toplo hladni nabor akvarelnih barv, je nanos vedno kot svetli žarek, ki posije v utor. Črna je konstrukcijski temelj, je gradnik prizora, kateremu dajejo barve emotivni naglas ter preko kontrasta med temo in svetlobo vzpostavljajo prijetno atmosfersko stanje. Zaradi intimistično izvirnega pristopa do grafičnega medija, likovne občutljivosti in duhovne širine so grafična dela Mihe Eriča dobila priznanje za kvaliteto.

Mitja Bokun je mednarodno prepoznavnost in vrhunsko uveljavljenost dosegel z risbo. Linija, ustvarjena s svinčnikom ali tušem, mu je najpomembnejša likovna avtoriteta. To primarno sredstvo artikulacije mu omogoča vzpostavljanje realnih danosti in izražanje duhovne resničnosti. V domiselno kompozicijo je Bokun tokrat prenesel sinjevrški milje. Močno, tekočo, osebno izživeto risbo pa je občuteno koloriral z akvarelnimi barvami.

Vanja Mervič je ustvarjalec, ki se giblje med slikarstvom in multimedijskimi umetnostmi. Njegove slike bi vsebinsko lahko opredeliti kot neskončen kozmični prostor, v katerem lebdijo nebesna telesa. Sam jih poimenuje Makrovizija oz. Mikrovizija. V igro premišljenih in stihijskih barvnih nanosov ter plastenj so vključene kolažne aplikacije njegovih digitalnih grafik. V njih je predmet ogleda žvečilni gumi, ki mu posameznik z žvečenjem daje formo in s tem identiteto. Podobno se dogaja v svetu idej.

Ideja je namreč reprezentacija nečesa, kar lahko povezujemo z resničnim ali namišljenim svetom. Beseda izvira iz grščine, iz eidós, kar pomeni »videl sem«. Vse, kar posameznik vidi, doživlja, o čemer razmišlja in sanja, vse to in še več je ideja.

Produkcija »Slovenije, odprta za umetnost« so na različne likovno-vizualne načine uresničene ideje, ki jih vidimo in ob njih zaustavljamo ne le pogled, ampak tudi misli.

Anamarija Stibilj Šajn